|
Kratka
zgodovina jadranja
Prve jahte, male
jadrnice za zabavo in odmor so gradili Nizozemci v XVI. st. Iz
Nizozemske so se jahte razširile v Anglijo, kjer so l. 1815
ustanovili tudi prvo jadralno društvo. Tam se je športno jadranje
najprej in najbolj razvilo, pa tudi danes je v tej panogi športa
Velika Britanija ena od najuspešnejših držav na svetu. V drugi
polovici 19. stoletja so ustanovili jadralne klube v Ameriki in v
Evropi.
Jadranje so l. 1900 sprejeli tudi v program olimpijskih iger.
Mednarodno zvezo za tekmovanje jadrnic so ustanovili l. 1907 in jo
imenovali International Yacht Racing Union, skrajšano IYRU, s sedežem
v Londonu / zgodovina.
5. avgusta 1996 se je organizacija preimenovala v International
Sailing Federation
(Mednarodno jadralno zvezo), s sedežem v Ariadne House, Town Quay,
Southampton, Hampshire, United Kingdom / kontakt.
Ta vrhovni mednarodni forum za jadralstvo sprejema mednarodna regatna
pravila, predpisuje mednarodne razrede jadrnic, usklajuje mednarodne
akcije, ... in skrbi za napredek jadralstva / cilji.
V organizacijo je trenutno vključenih že 122 držav članic, med
njimi tudi Slovenija, preko Jadralne
zveze Slovenije.
Na območju nekdanje Jugoslavije je bilo prvo društvo ustanovljeno v
Splitu, poimenovali so ga "Adria". Od sedanjih društev je
najstarejše Labud v Splitu, ustanovljeno l. 1922. Pred drugo svetovno
vojno so bili še klubi v Dubrovniku, na Sušaku, v Šibeniku in na
Krku. Po vojni, l. 1946, so formirali v okviru Ljudske tehnike
Brodarsko zvezo s komisijo za jadranje in pozneje Jadralno zvezo
(Jugoslavije).
Prvi slovenski klub v povojni
Jugoslaviji je bil ustanovljen leta 1949. Takrat se je imenoval
"Pomorsko brodarsko
društvo Cveto Močnik”, danes pa se imenuje Jadralni klub Ljubljana, ki je predlani tako praznoval
že petdesetletnico.
Iz
leksikona
Jadranje
- premikanje ladje ali čolna s pomočjo sile vetra. Uravnavanje jader
je odvisno od smeri vetra in želene smeri plovbe. Pri vetru od zadaj se
usmeri površina jader pravokotno na smer vetra. Pri nasprotnem vetru se
doseže cilj samo s križanjem (cikcak vožnja), veter pri tem zadeva
jadro pod kotom 45˙. Pri bočnem vetru se postavijo jadra tako, da
razpolavljajo kot med smerjo vetra in gredlja.
Nikoli ni prepozno!
Izposojena zgodba
Naslonjena na ograjo trajekta, sva z možem
z zgornje palube opazovala čolniče in jadrnice v pristanih, ki so se nizali ob obali.
Potem sva zasanjano spremljala drsenje manjše jadrnice prek zaliva. Z njo je z vidno
lahkoto upravljal en sam jadralec. Zasanjano naslonjena ob ograji trajekta sva se zapletla
v pogovor z zakonskim parom in spoznala, da jadrata že dolga leta. V dolgih urah plovbe,
sva molče požirala njune zgodbe o jadranju. Take in drugačne dogodivščine, ki sta jih
doživljala med dolgoletnim preživljanjem prostega časa na morju, so se vrstile ena za
drugo. Kar poprek sta se dopolnjevala in nadgrajevala svoje zgodbice s podrobnostmi, a ko
sva jima izdala najine sanje in komaj rojene načrte o tem, da se nameravava naučiti
jadrati, sta naju hitro postavila na hladno. "Za to moraš biti rojen," je rekel
on.
Ko sva to omenila v družbi prijateljev jadralcev so se dodobra nasmejali. Kar vsi po
vrsti, so se z jadralskimi veščinami spoznali kot odrasli, njihove današnje izkušnje
pa segajo od obalnega jadranja do večkratnega prečenja oceanov. To naju je ponovno
povrnilo k zamisli o učenju jadranja in to navkljub temu, da se nisva rodila s krmilom v
roki.
Kako sva se učila
Najprej sva se zamislila nad najinimi
jadralskimi cilji. Vedela sva, da je najina želja po jadranju brezmejna in da naju zna to
čez leta povesti tudi na zelo odprta morja. Čeprav nisva znala še prav ničesar, nama
to ni vzelo poguma.
V veliki želji, da se čimprej spoznava z osnovami jadranja, sva sprejela ponudbo
lokalnega trgovca s plovili, ki nama je obljubil nekaj teoretičnih in potem še
praktičnih lekcij. Te so zajemale dve urici teoretičnega pouka in popoldansko jadranje
na bližnjem jezercu. V učilnici nama je "inštruktor" na hitro naštel osnovne
dele jadrnice, nekaj jadralskih terminov, kako se imenujejo različne smeri jadranja glede
na veter in mimogrede še pokazal kako se zaveže mornarski vozel. Vse je šlo tako na
hitro, da nisva imela niti malo priložnosti, da bi si podano snov lahko zapomnila. Še
hujša je bila najina naslednja izkušnja. Posedel naju je v pet-metrsko jadrnico. Enemu
je rekel, da poprime za krmilo, drugemu je potisnil v roke škoto glavnega jadra, potem pa
nama brez drugih pojasnil naročil, da si izbereva točko na drugem bregu in skušava
prijadrati do nje. Na najina "neumna" vprašanja je odgovarjal z zavijanjem z
očmi, ob najinih napakah je dvignil glas in razburjeno krilil z rokami in čeprav sva
drugi breg dosegla, brez da bi koga utopila ali potopila jadrnico, je
"inštruktor" najin prvi podvig smatral kot veliko polomijado.
Morda takšen "potopi ali plavaj" pristop tudi sodi med načine učenja
tovrstnih veščin. Zagotovo pa to ni bil način, ki sva si ga midva zamislila.
Preplašena, a še pri volji, sva še enkrat preučila najine želje in končni cilj.
Kakšna vrsta jadranja naju pravzaprav zanima? Ali želiva tekmovati ali križariti po
morjih? Ali je bil kratek skok v čoln in sto bolj ali manj uspešno prejadranih metrov
zadostna izkušnja, da se tega lotiva sama, ali si želiva več znanja preden se jadranja
lotiva sama? Vedela sva, da si želiva varne plovbe, le najine sanje niso imele meja. Zato
pa bova potrebovala čvrste osnove vsaj za začetek, ki jih bova potem z leti nadgradila
še z izkušnjami. To je pomenilo, da morava najti resno šolo jadranja in pripadajočih
veščin, ki ima izkušnje z učenjem začetnikov in ne s prodajo plovil.
Izbira šole
Ponudba je bila kar pestra.
Zato sva se
krepkeje poglobila v programe posameznih ustanov, ki so oglaševale svojo ponudbo. Mnogi
oglasi so bili opremljeni z idiličnimi slikicami jadrnic na sinje modrem, rahlo
nakodranem morju, z belimi peščenimi plažami in palmami v ozadju. Na palubi pa
razigrana in nasmejana druščina v samih kopalkah. To kar nekako ni sodilo v veliko
realnejšo sliko, ki sva jo že imela pred očmi. Bližnje obale, kjer se bova učila
jadralskih in pomorskih veščin, in ob katerih bova potem še dolga leta plula, so
posejane s skalami, morje je največkrat temno in razburkano. Morda je prav to razlog, da
se nisva jadranja lotila že prej. Program nekaterih jadralnih šol je skoraj ali pa v
celoti potekal v šolskih klopeh. Našla sva celo "dopisno" šolo jadranja.
Pozanimala sva se kakšna plovila imajo in ali je vključeno tudi bivanje na plovilu.
Nekatere šole so imele dvanajst, trinajst in več-metrske jadrnice, udobne sicer, ampak
spet niso bile to kar si bova sama zase omislila čez kakšno leto ali dve. Ladje prav
gotovo ne bova kupovala za lastno veselje. Druge šole so imele bolj tekmovalne jadrnice.
Tudi na slikah so ponujali akcijo. Dinamično jadranje mišičastih mladeničev, ki tekajo
po palubi, medtem ko je jadrnica v glisiranju na valu le nekaj centimetrov oddaljena od
sosednje. Tudi to ni bila najina predstava o šolskem jadranju. Morda kasneje! Tako sva
našla jadralno šolo, ki je imela večstopenjske tečaje na bivalnih jadrnicah primernih
velikosti za začetnike. Začetni tečaj nama bo dal tiste osnove, ki sva jih iskala bolj
zato, da ugotoviva ali je jadranje res tisto, kar sva si zamislila in nama bodo koristile
tudi, če bova v bodoče le jadrala z drugimi, s prijatelji jadralci. Nadaljevanje pa že
zajema osnove potrebne za samostojno križarjenje in veščine navigacije v nepoznanih
vodah. Tu bova lahko preizkusila in nadgradila tudi osnovne veščine, katerih se bova
učila na začetnem tečaju. Nekajdnevno bivanje na jadrnici pa nama bo pokazalo, kako
izgleda življenje na razmeroma utesnjenem plovilu. Le malo je bilo tovrstnih ponudb. Ko
sva skrbno preverila ponudbo vseh, to primerjala z najinim proračunom, ter se pozanimala
pri znancih, ki so nekatere teh šol obiskovali, pa primerjala plovila in število vseh
tečajnikov na plovilu, kraj dogajanja in okoliško ponudbo, sva se odločila za šolo
jadranja z možnostjo bivanja na jadrnicah, katere program je zajemal štiri dni 6 do
8-urnega praktičnega pouka med plovbo in tri dni križarjenja.
Neko nedeljo dopoldan sva se vkrcala na "najino" jadrnico in spoznala najinega
inštruktorja Štefana. Ta nas je najprej dodobra spoznal z jadrnico, ki nam bo dom ves
naslednji teden. Že takoj na začetku nas je spodbujal, da ga vprašamo o vsem, kar nas
zanima. V nasprotju z najinimi prvotnimi izkušnjami, nas Štefan ni nikoli pustil same.
Počasi in postopoma nas je uvedel v osnovne skrivnosti jadranja. Korak za korakom smo jih
spoznavali, kot tudi vse mogoče nove termine, ki se v tem športu uporabljajo in za
katere nismo še nikoli slišali. Bilo je skoraj tako, kot bi se učili eksotičnega
tujega jezika. Spontano smo se učili tudi določanja naše pozicije na odprtem morju,
načrtovanja plovbe in drugih potrebnih veščin za samostojno plovbo. Vlil nam je veliko
mero samozaupanja in volje. Uvajal nas je v vlogo odgovornega, vlogo posadke, skratka
opravljali smo vse funkcije, ki sodijo v jadranje, plovbo z motorjem, pristajanje in
sidranje. Vedno je bil ob nas in nas pravočasno opozoril na bližnje ali morebitne
nevarnosti in kar je po najinih prvih izkušnjah bilo morda najpomembneje, ves teden niti
enkrat ni zavijal z očmi ali dvignil glasu. Moram priznati, da naju je 8-urno delo na
vodi krepko utrujalo, a smo toliko uživali v delu, da smo se vsak večer vračali na
matični privez veseli in zadovoljni ter z veliko mero novega znanja. Štefanovo osnovno
pravilo je bilo zabavati se. Ko so nas z mimoidočih jadrnic skušali izzvati v tekmo, smo
jim jasno povedali, da le jadramo in ne dirkamo ter jim pomahali v pozdrav. Nikoli nas ni
silil v to, da bi bili boljši od drugih ampak le da izboljšamo svoje znanje in občutek
za jadranje.
Rojeni za jadranje
Po programu, je prišel tudi dan našega
zaključnega testa. V soboto smo Štefana popeljali po poti, ki smo jo sami začrtali. Ob
tem smo jadrali in manevrirali, kot smo se v dneh učenja predtem naučili in zasidrali
jadrnico v zalivu, kjer smo načrtovali postanek za kosilo. Nenačrtovano smo uspešno
izvedli manever "človek v morju", ko je Štefanu z glave odpihnilo klobuk. Tako
smo do večera opravili naš praktični izpit in po končanem jadranju prejeli še
priznanja. V tem tednu smo spoznali vrsto ljudi, katerim so se, tako kot nama, pričele
uresničevati sanje. Med nami je bil 70-letni možakar, ki nikoli ni jadral, a si je tega
vedno želel. Tega se je lotil, ko si je kupil manjšo jadrnico in mu gre prav dobro od
rok. Spoznala sva par, ki sta dolga leta prisegala le na motorne čolne. Pred leti sta se
lotila jadranja in danes tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Od vseh omenjenih, nihče
ni bil "rojen na barki". Največ se jih je osnov naučilo v zrelih letih in
potem postopoma uresničevalo dolgoletne "pobožne želje".
Tudi midva sva od tistega dne na zgornji palubi trajekta že precej napredovala. Danes
imava že solidno znanje o križarjenju na morjih in ko pomisliva na vse, česar sva se
naučila od prvega dne in polomijade na jadrnici, sva kar ponosna sama nase. Predvsem pa
sva prepričana, da sva bila rojena za jadranje.
Izposojeni tekst avtorjev S.
in B. Alverson je prevedel Matija Gorjan -
Šola jadranja in pomorskih veščin Navigator. Podobnost z razmerami pri nas je slučajna, a
ravno zato spodbuda za prevod in objavo.
|
|
